DOC

antropocentristi

By Helen West,2014-09-12 00:11
7 views 0
antropocentristi

    VLOGA DRŽAVE PRI VARSTVU

    OKOLJA

    Seminarska naloga pri predmetu pravo varstva

    okolja

    Sestavili: Boštjan Frankovič, Ana Lekše, Kristijan

    Štucin

    Ljubljana, November 2009

UVOD

    Vrednota oz. zavest o čistem in zdravem okolju je razmeroma mlada. Začetki segajo v drugo polovico 20. stoletja. Poudariti je treba, da razvoj ni izhajal iz neke notranje razsvetljenosti, ampak iz vedno bolj očitnih posledic onesnaţevanja. Prvi večji korak k skrbi za okolje je

    predstavljala konferenca OZN v Stockholmu leta 1972, ki je med drţavami in javnostjo

    okrepila zavest in prizadevanja za varovanje okolja ter začrtala smernice za nadaljnje mednarodno sodelovanje.

     Narava zahodne civilizacije 20. stoletja je izrazito antropocentristično usmerjena. Človek je namreč neprestano teţil le k kopičenju materialnih dobrin in gospodarskemu napredku na račun okolja. Zaradi pregloboke zakoreninjenosti antropocentrizma je bila potrebna intervencija drţave, z namenom doseči premik k ekocentrizmu in s tem prispevati k

    ohranitvi naravnega ravnovesja. Tu se postavlja vprašanje, kako najti neko ?srednjo pot? med razvojem gospodarstva in obujanjem narave. Tudi Hardin je prepričan, da je vloga drţave

    oblikovanje normativnega sistema, pri čemer naj bi bil cilj preobrazbe prava uzakonitev

    zmernosti ob človekovih odnosih z naravo. Za razliko od trga in gospodarstva, ki se v večji

    meri uravnavata in razvijata sama z ?magičnostjo nevidne roke? s ciljem maksimiziranja

    dobrin, je naravno ravnovesje v današnjem času v večji meri odvisno od intervencije drţave,

    saj skrb za okolje kratkoročno dobička ne prinaša.

USTAVNE DOLOČBE

    Ţe temeljne določbe nekaterih ustav omenjajo vlogo drţave pri varovanju okolja. Skupen imenovalec v mnogih ustavah na tem področju je temeljna pravna vrednota ohranjanja

    naravnega ravnovesja (pomembno je načelo naravnega ravnovesja ohranjujočega razvoja, ki se je uveljavilo tudi v številnih mednarodnih deklaracijah, npr. v deklaraciji Rio). Slovenska

    ustava ni pri tem nobena izjema, saj sodobno omenja tako ohranjanje naravnega ravnovesja kot tudi vlogo drţave pri tem.

     Najprej Ustava Republike Slovenije omenja drţavo v 72. členu, kjer govori o njeni

    aktivni vlogi pri zagotavljanju zdravega ţivljenjskega okolja. Drţava je naslovnik v 2.

    odstavku tega člena. Ta pojem drţave kot naslovnika zajema drţavo v najširšem pomenu besede. To pomeni tako zakonodajne, izvršilne-upravne kot tudi sodne organe in vse druge

    osebe javnega prava, zlasti tiste, ki jih je ustanovila vlada, nosilci javnih pooblastil, pa tudi samoupravne lokalne skupnosti. Predmet varstva je kot ţe rečeno zdravo ţivljenjsko okolje. Tega moramo razumeti v čim širšem smislu in sicer kot celotno naravo in ne samo kot človekovo neposredno okolje. V tem odstavku Ustava tudi pooblašča zakonodajalca da

    sprejme zakon, ki bo določil pogoje in način za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti z namenom skrbi za zdravo ţivljenjsko okolje. S tem na nek način dovoljuje drţavi poseg v

    gospodarstvo, bolj konkretno v pravico do svobodne gospodarske pobude (ki jo določa v 74.členu), kar preprosto pomeni omejevanje le te z namenom varovanja okolja (primer predpisanega obratovalnega časa gostinskih lokalov s strani zakonodajalca in vlade. Tu se je

    Ustavno sodišče Republike Slovenije ob tehtanju dveh ustavnih vrednot: svobodne

    gospodarske pobude in zdravega ţivljenjskega okolja postavilo na stran okolja). Ekonomija je

    tako postavljena v okvir naravnega ravnovesja, drţavi pa je dano pooblastilo za normativno intervencijo na tem področju. Večina je mnenja, da v tem primeru ne gre za programsko

    normo, ampak za pravno obvezujočo, ki zavezuje nosilce drţavne oblasti ter tudi druge osebe javnega prava. Torej opustitev normativnega urejanja pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, bi bilo neustavno. Zavezanci uresničevanja teh pogojev in

    načinov za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti so subjekti zasebnega prava. Tukaj se postavlja vprašanje odškodninske odgovornosti: ali lahko subjekt zasebnega prava zahteva od drţave odškodnino v primeru, če ona krši pravno zavezujočo normo v ustavi? Izvedba

    odškodninske odgovornosti drţave bi bila mogoča le ob interpretaciji ustavne določbe kot dolţnosti zagotavljanja minimalnih ?ekoloških standardov? s strani drţave.

     Nadalje Ustava v 73. členu omenja drţavo kot varuha naravne dediščine. Drţavi namreč nalaga dolţnost skrbi za ohranjanje naravne dediščine. Tu so predmet varstva

    območja in posamezni deli narave, ki imajo za Slovenijo ali njeno oţje območje posebno

    prostorsko, znanstveno, zgodovinsko ali estetsko vrednost. Posebej je varovana tista naravna dediščina, ki je kot taka razglašena z zakoni ter drugimi predpisi.

     Potrebno je omeniti tudi vlogo drţave pri ekološki funkciji lastnine (67. člen). Ustava

    tu od drţave zahteva, da opredeli meje lastninske svobode, kar ponavadi pomeni omejevanje

    lastninske in drugih pravic, ni pa tu razvidna aktivna vloga drţave.

     Tudi nekatere druge določbe Ustave Republike Slovenije so namenjene varstvu okolja, vendar v njih ni zaznati aktivne vloge drţave pri uresničevanju le teh. Osrednja temeljna

    vrednota je torej ohranjanje naravnega ravnovesja, takšna umestitev v ustavni sistem pa je ključnega pomena za oblikovanje ustreznih pravnih institutov okoljskega prava, ki naj zagotavljajo implementacijo tega načela na ravni vsakdanjega ţivljenja, vendar je potrebno

    paziti, da se te določbe razlagajo dovolj široko. Te pravni instituti predstavljajo norme

    zakonskega in podzakonskega prava, ki so se v Sloveniji oblikovale z uveljavitvijo Zakona o varstvu okolja, po njegovi uveljavitvi pa tudi s specialnejšimi zakoni.

ZAKON O VARSTVU OKOLJA

    Kot ţe omenjeno, je najpomembnejše vprašanje uzakonitve zmernosti in s tem upoštevanje načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja s pomočjo ustreznih pravnih institutov, ki jih ima na voljo drţava (zakonsko in podzakonsko pravo pomembni so t.i. okoljski načrti, s

    katerimi drţava na podlagi znanstvenih spoznanj določa ukrepe, potrebne za ohranjanje naravnega ravnovesja in ukrepe potrebne za njegovo ?obujanje?). Tu je najpomembnejši

    Zakon o varstvu okolja, ki vlogo drţave pri varstvu okolja omenja ţe skozi njegova temeljna načela.

    1. Načelo trajnostnega razvoja

    Po tem načelu morata drţava in samoupravna lokalna skupnost pri sprejemanju politik,

    strategij, programov, planov in splošnih pravnih aktov, ter pri izvajanju drugih zadev

    iz svoje pristojnosti spodbujati takšen razvoj druţbe, ki upošteva enake moţnosti

    zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij in omogoča dolgoročno ohranjanje okolja.

    2. Načelo celovitosti

    To načelo zahteva od drţave in občin, da upoštevajo vplive na okolje pri sprejemanju

    politik in strategij, … , tako da prispevajo k doseganju ciljev varstva okolja. Kot

    merilo se pri tem upošteva človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega ţivljenja,

    ter preţivetje, varstvo pred okoljskimi nesrečami, ter zdravje in počutje drugih ţivih

    organizmov.

    3. Načelo sodelovanja

    Drţava in občina morata po tem načelu omogočati sodelovanje povzročiteljev

    obremenitve, izvajalcev javnih sluţb varstva okolja in drugih oseb, ki opravljajo

    dejavnosti varstva okolja. Prav tako mora drţava zagotavljati sodelovanje in

    solidarnost na globalni in meddrţavni ravni zlasti s sklepanjem meddrţavnih pogodb

    ter z obveščanjem drugih drţav o okoljskih nesrečah in mednarodno izmenjavo

    okoljskih podatkov.

    4. Načelo subsidiarnega ukrepanja

    To načelo nalaga drţavi skrb za odpravo posledic čezmerne obremenitve okolja in

    obveznost kritja stroškov odprave teh posledic, če jih ni mogoče naprtiti določenim

    povzročiteljem ali ni pravne podlage za naloţitev obveznosti povzročitelju ali posledic

    ni mogoče drugače odpraviti. Če se povzročitelj ugotovi kasneje imata drţava ali

    občina pravico in dolţnost izterjati vračilo stroškov.

     To načelo velja za drţavo tudi, ko je vir obremenjevanja okolja zunaj njenih

    meja, vprašanja o posledicah čezmerne obremenitve na območju Republike Slovenije

    pa s tujo drţavo, v kateri je vir, niso urejena.

    5. Načelo spodbujanja

    Drţava in občina morata spodbujati dejavnosti varstva okolja, ki preprečujejo ali

    zmanjšujejo obremenjevanje okolja, in tiste posege v okolje, ki zmanjšujejo porabo

    snovi in energije ter manj obremenjujejo okolje. Poleg tega drţava in občina

    vzpodbujata ozaveščanje, informiranje in izobraţevanje o varstvu okolja.

Poleg obravnavanih načel, vsebuje Zakon o varstvu okolja tudi druga načela, v katerih pa se

    funkcija drţave kaţe zgolj posredno. Primer tega je načelo plačila za obremenjevanje, ki določa, da se z namenom zmanjševanja obremenjevanja okolja lahko predpiše okoljsko

    dajatev zaradi onesnaţevanja ali zaradi okolju škodljivih snovi v surovini, polizdelku ali

    izdelku. Povzročitelju se lahko predpiše obveznost jamčenja s finančnimi jamstvi za primer plačila stroškov obremenjevanja okolja pri opravljanju dejavnosti in po njenem prenehanju.

DRŽAVNI SISTEM UPRAVLJANJA Z VARSTVOM OKOLJA

    Za aktivno vlogo drţave pri varstvu okolja je zaradi načrtnega usmerjanja bodočih človekovih odnosov z naravo in usklajevanja ţe obstoječih odnosov z dinamiko narave značilna zahteva po operativnosti oziroma hitrem reagiranju. Zato mora biti pri vlogi drţave v tem primeru v

    ospredju uprava kot operativni organ in sicer z njeno regulatorno in servisno funkcijo. Le ta je namreč tisti drţavni organ, ki lahko najhitreje odreagira na razmere, situacije in spremembe v druţbi. Treba je opozoriti, da imajo pri varovanju okolja svojo vlogo tako centralni

    regulatorni sistem kot tudi lokalni teritorialni regulatorni sistemi (občine,…). Vendar ima pomembnejšo vlogo prvi, ki se kaţe preko vlade, ministrstev in organov v sestavi.

     Za varovanje okolja sta pomembni predvsem regulatorna in servisna funkcija uprave. Regulatorna funkcija je v vse večjem izdajanju upravnih predpisov, pri čemer imajo ti pogosto naravo zakonodajne oblasti, gre torej za t.i. delegirano zakonodajo (abstrakntna regulacija). Prav tako so vse pomembnejši upravni posamični in konkretni akti, ker je lastnost narave takšna, da ne more biti vezana le na toge pogoje iz zakona (konkretna regulacija). V

    okviru servisne funkcije pa pride do povečanega obsega neposredne dejavnosti uprave oz. javnih sluţb. Tu je ključna predvsem dejavnost uprave da spremlja naravo in s tem zagotavlja podatke o stanju v njej. V okviru javnih sluţb se tako na primer zagotavlja dejavnost ravnanja s komunalnimi ter radioaktivnimi in drugimi nevarnimi odpadki, torej z dejavnostmi, ki so usmerjene v ohranitev naravnega ravnovesja. Pomembna pa je tudi vloga javnosti, ki predvsem vpliva na servisno naravo uprave, ki pa ostaja osrednji dejavnik usmerjanja človekovih odnosov z naravo.

     Nikakor pa ne smemo zanemariti tudi neposrednih ukrepov na določenem področju, ki

    se uresničujejo s pospeševalno funkcijo uprave. Na podlagi zakona Zakona o varstvu okolja je bil namreč leta 1993 ustanovljen Ekološki razvojni sklad Republike Slovenije, ki se je leta 2001 preoblikoval v okoljski javni sklad. Eko sklad (slovenski okoljski javni sklad) spodbuja razvoj na področju varstva okolja z dajanjem kreditov oziroma poroštev za okoljske naloţbe in z drugimi oblikami pomoči. Sklad vzpodbuja naloţbe, ki so skladne z nacionalnim programom varstva okolja in z okoljsko politiko Evropske unije.

POLITIKA FINANCIRANJA VARSTVA OKOLJA

     Vloga drţave pri varstvu okolja se kaţe tudi preko politike financiranja. Pri stroških ki jih povzroča onesnaţevanje okolja moramo ločeno obravnavati javne stroške od tistih, ki jih povzročijo onesnaţevalci okolja. Kot javne stroške za ohranjanje in izboljšanje okolja obravnavamo tiste, ki jih iz proračunskih sredstev zagotavlja drţava ali lokalne skupnosti. Poleg teh sredstev se za varstvo okolja uporabljajo tudi ţe omenjena sredstva iz okoljskega

    sklada.

DRŽAVNI ORGANI ZA VARSTVO OKOLJA

     Za varstvo okolja je izmed drţavnih organov najpomembnejše ministrstvo, pristojno

    za okolje in prostor. V okviru tega ministrstva so pomembni predvsem:

    1. DIREKTORAT ZA OKOLJE

    2. DIREKTORAT ZA JAVNE SLUŢBE IN INVESTICIJE

     Predvsem sta pomembna:

    ; Sektor za aktivnosti učinkovite rabe in obnovljivih virov energije

    ; Sektor za javne službe varstva okolja

    3. AGENCIJA RS ZA OKOLJE

    4. INŠPEKTORAT RS ZA OKOLJE IN PROSTOR

    5. UPRAVA RS ZA JEDRSKO VARNOST

     Poleg ministrstva je pomemben tudi Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, ki

    na ravni drţave deluje kot posvetovalno telo in je na najvišji ravni stroke in drugih

    predstavniških in povezovalnih funkcij s področja varstva okolja. V njegovi pristojnosti je

    določanje nacionalne strategije in politike varstva okolja, usklajevanje z mednarodnimi

    trendi, spremljanje stanja onesnaţenosti okolja v drţavi in sprejemanje ukrepov,

    zasledovanje učinkovitosti in organizacije javnih sluţb na področju varstva okolja.

    PRIMER: MEŽIŠKA DOLINA

    Zgodovina

    Rudarjenje v meţiški dolini se je začelo ţe 1665, ko je Hans Sigmund Ottenfels dobil dovoljenje za odprtje rudnika v bliţini Črne. Gre za najstarejši ohranjen zapis o pridobivanju svinčene rude. Do sredine 19. stoletja so se na območju razvili številni manjši rudniki in topilnice, ki pa so se večinoma zaprle okoli leta 1893, z gradnjo nove centralne topilnice v Ţerjavu, ki je bila v lasti Bleiberger Bergwerksunion (BBU). Po večkratni menjavi lastnikov,

    so bili rudniki in topilnica leta 1945 nacionalizirani. Organizacija zdruţenega dela ?Rudniki svinca in topilnica Meţica? je v svojih najboljših časih zaposlovala preko 2000 delavcev v različnih enotah. Leta 1977 je proizvodnja svinca dosegla 27763 ton letno. Leta 1988 je bil

    sprejet zakon o postopnem zapiranju rudnika. Konec leta 1990 se je delovna organizacija Rudniki svinca in topilnica Meţica reorganizirala v več podjetij-druţb z omejeno

    odgovornostjo. Leta 1994 je bil izdelan projekt zapiranja rudnika in dokončno ustavljena

    proizvodnja svinčeno-cinkove rude.

    V začetku je bilo pridobivanje svinca dokaj primitivno, saj so rudo enostavno naloţili na lesene plohe in jih zaţgali, nakar je iz rude svinec kapljal v posodo in se na ta način zbiral in

    čistil. Še pred 150 leti so peči kurili z lesom, topilci pa praţili, mešali in tlačili svinčeno rudo praktično brez vsake mehanizacije. Mehanske naprave so se začele v ţerjavsko topilnico šele po prvi svetovni vojni, v celoti pa se je mehanizirala sredi tega prejšnjega stoletja. Leta

    1989 so spremenili tehnologijo in zamenjali primarno surovino, tj. svinčev sulfid (galenit) s sekundarno oziroma starimi akumulatorskimi baterijami.

Vzporedno s tehničnim razvojem so se uvajali različni sistemi filtrov, ki naj bi zmanjšali

    emisijo svinca v okolje. Prvi sistem filtrov je bil postavljen leta 1923, leta 1954 je bil nadomeščen z novejšim, leta 1964 pa so bili postavljeni vrečasti filtri. Največja izboljšava je bila na področju filtriranja emisij prašnih delcev izvedena leta 1978, ko je bil postavljen nov

    filtrirni sistem in je celotna količina izpuščenega prahu padla s 5.000 na 70 kg dnevno, danes

     v okolje je bil doseţen največji napredek pa so te emisije še 10 krat manjše. Pri emisijah SO2

    z zamenjavo vhodne surovine. Rudo, ki je vsebovala veliko svinčevega sulfida so zamenjale stare akumulatorske baterije. Zmanjšanje emisij ţveplovega dioksida je lepo opazno na drevesih, ki se jim je povrnila naravna zelena barva.

Gospodarstvo

    Skozi zgodovino se je svinec uporabljal za različne namene: gradbeni material, barvila, cevi vodovodne napeljave, zlitine v livarstvu, kositrna posoda, zobne plombe, spajanje materialov,…

    Za gospodarstvo je svinec še vedno zelo zanimiv. Svinec je peta najširše uporabljana kovina (v svojem elementarnem stanju), takoj za ţelezom, aluminijem, bakrom in cinkom. Zaloge svinca se vztrajno zmanjšujejo, cena pa raste. Vse več svinca se pridobi z reciklaţo, vendar to še vedno ne zadovoljuje potreb.

Izpostavljenost in vnos svinca

    Med najbolj izpostavljenimi so ravno ljudje, ki ţivijo v bliţini obratov za pridobivanje in predelavo svinca. Pojavlja se v prahu, zemlji, vodi, hrani, zraku, moţen pa je tudi prenos z matere na plod .

    Na območju neposredno ob topilnici, kjer so koncentracije blizu določeni dopustni mejni

    3vrednosti (0,5 mg/m) odpade na zrak sorazmerno majhen deleţ skupne koncentracije svinca

    v krvi otrok. Problem pri teh ocenah pa je, da se koncentracije svinca v zraku meri na višini okoli 1,8 metra, otroci pa vdihujejo zrak precej niţje, kjer je lahko precej več delcev, ki se dvigujejo iz onesnaţenih tal.

    Na območju Zgornje Meţiške doline, je svinec v zaznavnih količinah prisoten le v enem vodnem viru, koncentracije na mestu porabe pa so pod dovoljenim normativom. Ocenimo lahko, da voda predstavlja zelo majhen deleţ pri skupnem vnosu svinca v telo. Prekomerno je

    s svincem obremenjen pritok Meţe, potok Helena (po raziskavi inštituta Erico).

    Kar se tiče hrane, sta problematična predvsem doma pridelano sadje in zelenjava. Svinec se namreč vnaša v rastline skozi zemljo, onesnaţen prah pa se nabira na površini rastline. Na

območju Ţerjava in Polene, raba tal ni primerna za kmetijsko pridelavo (po raziskavi inštituta

    Erico).

    Meritve so pokazale visoke koncentracije svinca v zemlji in prahu, ki presegajo kritične

    mejne vrednosti na nekaterih lokacijah tudi za večkratni faktor. Oba faktorja pa skupaj

    predstavljata najpomembnejši deleţ vnosa svinca v telo pri otrocih (okoli 50 %). Praktično

    vse izvedene meritve so pokazale koncentracije svinca v zemlji nad kritično mejno vrednostjo

    530 mg/kg zemlje, ki jo določa Uredba o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96).

Učinki na zdravje

    Svinec je zdravju škodljiv. Ima negativne učinke na krvotvorni sistem, centralni ţivčni sistem, ledvice, okostje, rodila, povzroča okvare plodu,… Kronična zastrupitev se kaţe kot: utrujenost, slabokrvnost, motnje vedenja, motnje razpoloţenja, motnje psihomotoričnih funkcij, prezgodnji porodi, okvare ledvic, okvare kostnega sistema,…

    Problematično je predvsem dejstvo, da so otroci še bistveno bolj ogroţeni kot odrasli. Pojejo namreč relativno več kot odrasli, slabše skrbijo za higieno, večja je absorbcija svinca iz prebavnega trakta, učinki svinca na krvotvornem sistemu in ţivčevju se pokaţejo pri niţji koncentraciji, ţilna prepreka še ni v celoti razvita, zato svinec lahko vstopa v moţgane,…

    Velenjski inštitut za ekološke raziskave Erico in Zavod za zdravstveno varstvo Celje na območju občin Črna na Koroškem in Meţica ugotavljala obremenjenost okolja in ocenjevala stopnjo izpostavljenosti vplivom svinca.

    Raziskava je pokazala, da imajo osebe, ki ţivijo na tem območju, v primerjavi z osebami iz spodnje Meţiške doline skoraj šestkrat več moţnosti da bo koncentracija svinca v njihovi krvi

    večja od 100 mikrogramov na liter krvi, kar je meja med škodljivim in neškodljivim učinkom svinca. stopnja rakastih obolenj na območju občin Črna in Meţica za 22 odstotkov presega stopnjo obolevanja v sosednjih občinah Prevalje in Ravne na Koroškem. Še posebej to velja za rak na prostati, dihalih in sečilih. Tveganju za povečan vnos svinca v telo so najbolj

    izpostavljeni mlajši otroci, stari do šest let, saj je pri njih verjetnost, da bodo imeli vsebnost svinca v krvi večjo od mejne vrednosti, 13,5- krat večja kot pri starejših otrocih. Med otroki,

    starimi tri leta, jih je več kot tretjina imela v krvi več kot 100 mikrogramov svinca na liter krvi. Ob tem pa je potrebno poudariti, da raziskava ni pokazala morebitnega vpliva vsebnosti svinca v krvi na razvojne, vedenjske in kognitivne značilnosti otrok.

Ukrepi

    Na podlagi 24. člena Zakona o varstvu okolja in 56. člena Zakona o javni upravi, je izdala Vlada Republike Slovenije odlok o območjih največje obremenjenosti okolja in o programu

    ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja v Zgornji Meţiški dolini.

    Prvi člen pravi:

    Vlada Republike Slovenije je na podlagi rezultatov meritev iz Primerjalne študije onesnaţenosti okolja v Zgornji Meţiški dolini med stanji v letih 1989 in 2001 z dne 20. 11.

    2002 ugotovila, da se okolje na delu območja v Zgornji Meţiški dolini glede na določbe Uredbe o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostnih nevarnih snovi v tleh (Uradni

    list RS, št. 68/96) razvršča v razred največje obremenjenosti.

    Realizirati se poskuša naslednje sanacijske ukrepe:

    ; preizkusi krvi otrok na vsebnost svinca

    ; zamenjava onesnaţene zemlje

    ; preplastitev cest in javnih poti

    ; čiščenje utrjenih površin

    ; vzpostavitev zelenic in varnih vrtov, fitoremediacija

    ; ocena onesnaţenja v širšem bivalnem okolju

    ; subvencije za prehrano prebivalcem v onesnaţenem območju

    ; adaptacije in pranje fasad hiš, ki so v najbolj onesnaţenem področju oz. grajene iz s

    svincem obremenjenega materiala

    ; monitoring prašnih delcev v zraku

    ; monitoring tal

    ; koordinacija programa in informiranje

Ukrepi naj bi bili organizirani v okviru letnih programov, ki naj bi jih pripravilo Ministrstvo

    za okolje in prostor v sodelovanju z občinami. Posamezen letni program se nato predloţi

    Vladi Republike Slovenije.

    Ukrepi naj bi se izvajali od leta 2007, do največ leta 2022 in so ocenjeni na skupno vrednost 13.400.000 EUR

    Cilj naj bi bil zniţanje vrednosti svinca, kadmija in cinka v tleh na saniranih območjih pod

    mejne vrednosti, določene z Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostnih

    nevarnih snovi v tleh (Uradni list RS, št. 68/96) ter zniţanje vrednosti svinca v

    krvi otrok pod vrednost 100 μg/l v vsaj 95% primerov.

Report this document

For any questions or suggestions please email
cust-service@docsford.com